Precej žensk na individualni seansi mi potoži, da se njihov partner preprosto ne premake v življenju. Da je njihov partner obstal na istem mestu kot na začetku zveze. In danes bomo predebatirali o tem.

Zelo pogosto so to razmerja, ki se vlečejo še iz srednje šole ali študentski let, ni pa nujno. Dejstvo je to, da je na začetku zveze izgledalo veliko bolj rožnato in super kasneje pa pridejo na površje določeni programi in odpadejo maske. Prav tako je minila “zaljubljenost”, kar je normalen pojav. Takrat se vidi tisti pravi karakter človeka. Karakter človeka pa nakazuje na razvitost duše kot bitja.

Velikokrat se zgodi velik preobrat pri moških, ko na dan prijoka prvi otročiček. Ženska s samo nosečnostjo, porodom, obveznostimi in načinom življenja, v zelo zelo kratkem času odraste, dozori, se razvije in do določene mere doživi iniciacijo v žensko.

In če moški v tem kontekstu v sebi ni pripravljen na otroka lahko “izpade” iz tega procesa. To se pokaže kot umik, beg od doma, nejevolja, spanje v drugi sobi, jeza, beg v delo, varanje, itd…Problem se zgodi kajti pozornost, ki je namenjena bila včasih njemu sedaj v večji meri dobi otrok. Torej se je takšen partner v resnici “hranil” oz. zdravil z vašo pozornostjo in naklonjenostjo, kar pa ni ravno optimalno. Vendar dokler ne pride do tega je težko prepoznati, da ima partner takšne programe iz otroštva in čustvene rane.

Kaj pa se da narediti?
Lahko si pomagamo s tem, da pogledamo kakšen odnos ima oz. je imel partner s svojo mamo. Kaj mu mama daje, nudi, kar mu je všeč in kako se to odraža v vajinem odnosu. Lako opaziš kakšno podobnost? Mnogo žensk ugotovi, da je v resnici večji del njene vloge partnerju biti mama, kar je malo šokantno s prva, ampak tudi partner partnerki v določeni meri igra vlogo očeta. To je povsem normalen proces, ki je ne izogiben, vendar problem je ko tukaj pride na plano otrok, ko pa se te programi potencirajo pri moškemu.

Ženska na nek način nima izbire, saj ko trebušček raste in ko otroček pride na svet je šift hiter in ni vprašanja ali bi ali ne. Moški oz. partner pa mora ta proces bolj mentalno razumeti in iti čez njega in pogovor je odlična rešitev. Za to se mnogo moških po porodu izgubi, ker nevedo kako bi se lotili vsega.

Za to je pomembno, da se pred otrokom s partnerjem pogovarjata o svojih otroštvih, o vzorcih in tendencah ter najdeta način kako iti čez to oz. si drug drugemu pomagata in veliko veliko komunicirata, kar pa ni vedno najlažje.

Ampak kaj ti želim predati je to, da če partner stoji na mestu že leta in ni pripravljen narediti nobene notranje spremembe pri sebi, ga ti v to ne moreš prisiliti. Verjemi, rad bi ti rekel kaj drugega…

Lahko ga vedriš in namiguješ in mu pomagaš ampak bodi pozorna kje je meja. Moški, ki ne naredi notranjega premika naprej, kmalu, za to ker to čuti sam v sebi, je v resnici obstal čustveno v najstniških letih.  Fizično telo je zrastlo, vendar čustveno telo je na nek način ostalo na tisti stopnji razvoja. To ne pomeni, da je ta človek slab ali manj sposoben, ne…Gre preprosto za to, da se izogiba odgovornosti do sebe in družine, saj je verjetno za večino stvari poskrbela mama. Takšen človek obstane. Za to je pomembno, da svojega otroka ne ujčkaš ampak ga učiš odgovornosti pa če tudi je bolj naporno.

Gre le za to, da se zaveš ali želiš ob sebi imeti čustveno stabilnega partnerja oz. partnerja, ki vsaj malo išče rešitve za se ali partnerja, ki igra žrtev (dlje časa) in stoji na mestu, se boji odgovornosti. Ni problem čustvena ranljivost, problem je ko so čustvene rane prekrite z aroganco in egom. Takrat do partnerja ne moreš priti, niti ni moč izkusiti prave intimnosti, čustvene, fizične…Na nek način veš, da če partner stoji na mestu, da se boji iti naprej in so čustvene rane močne, po drugi strani pa se obnaša precej arogantno, kar v tebi ustvari konflikt. Na nek način ga razumeš, po drugi strani pa moraš konstantno biti na preži, da te ne povozi z svojim karakterjem. Koliko energije ti odteka v takšnem odnosu draga?

Pomembno je, da prepoznaš tovrstne vzorce in deluješ primerno.

Vprašaj se…
Koliko časa se v najinem odnosu nič ne premakne?
Ali je moj pogled realen ali pretiravam? Sem prezahtevna ali sem realna do partnerja?
Zakaj se v resnici moj partner vede tako? Iz kje izhaja njegova rana?
Če pogledam svoje življenje čez 10 let ali se vidim srečno v tovrstnem odnosu?
Ali se splača usmerjati energijo v prepričevanje partnerja naj nekaj premakne pri sebi?
Kakšen odnos ima partner do intuicije, energije, duhovnosti?
Če že ne verjame ima vsaj spoštljiv odnos?
Ali lahko jaz partnerja prisilim, da se razvija, da prebere kakšno globjo knjigo, da začne meditirati, da se začne vsaj normalno pogovarjati?
Ali lahko izsilim iz partnerja ljubezen, intimnost, komunikacijo?
Odgovori na določena vprašanja so zelo očitni.

Vsak moški je ranljiv, vsak moški je kdaj na tleh in vsak moški joče.
Vsak moški želi in potrebuje nežno, mehko, ljubečo roko svoje čudovite partnerke.
Vendar ni pa mu dovoljeno obstati na mestu in nič ne narediti iz svojega življenja.
To gre proti univerzalnemu zakonu razvoja.

Razmisli, vzemi si čas in se slišiva…
Marjan