Oh ta naša prelepa narava, kajne? 🙂

Veliko je govora o koristih, ki jih prinaša sprehod v naravi vendar mnogo ljudi kljub “obisku” narave, še vedno ne začuti tistega pravega olajšanja in globine, katero narava dejansko skriva. V tem članku želim deliti, kako dejansko se lahko zelo hitro in enostavno povežemo z naravo okoli nas. Mogoče malo nenavaden članek, vendar bistvenega pomena še posebaj za tiste, ki samo oddrvite mimo dreves in travnikov razmišljujoči o službi, delu, izzivih v odnosu itd…

Kako se je najbolj optimalno gibati v naravi? No odvisno kaj si želimo, vendar predvidevam, da si večina želi “odklopa” in umiriti misli. Torej…tek, hoja ali sedenje v naravi?

Tek

Veliko ljudi teče po gozdu/naravi, kar je super, če se želimo razgibati in prešvicati, vendar tek ni oblika gibanja, ki je človeku v naravi. Včasih so tekli zgolj, ko so mogli nekaj ujeti (plen) ali pa pred čim bežati (ko so bili sami plen) + za igro, ob igrah seveda. Drugače pa tek ni primarna oblika gibanja.

Če pogledamo globlje…Tek sproži povsem drugačne dele možganov in sisteme v človeku, kot na primer hoja ali sedenje. S tekom je veliko težje priti v notranji mir in globino samega sebe, poizkusite. Doživite globoko notranjo spokojnost v teku med koreninami. Seveda gre, vendar ni ravno optimalno….Razen, če tečemo maraton seveda, da kar malo v trans padeš :). Ampak tek tirja določeno mero pozornosti in je beta aktivnost.

Hoja

Hoja je veliko bolj primerna za odklop možganov in prepuščanju lepotam narave, pa še vedno je to odvisno od naše sposobnosti (notranje mišice), kako hitro in z lahkoto “ugasnemo misli”, kar pa ima za enkrat še načeloma večina populacije kar težavo. Rešitev je tretja opcija in sicer to je sedenje. 

Zanimivost: (hoja je izjemno učinkvito gibanje za iskanje konkretnih, strateško/taktičnih rešitev, za to velikokrat vidite ljudi, ki telefonirajo in zelo razmišljajo, da hodijo, ker hoja sproža določene procese v telesu, ki vzpodbujajo kreativno razmišljanje)

Sedenje

Ko sediš si v statičnem položaju in začneš avtomatsko okolico okoli sebe zaznavati globlje. Tudi število vdihov in izdihov na minuto se zmanjša, kar pripelje do višjih stanj zavesti.

Problem pa je, ker večina ljudi težko sedi ne 10 minut pri miru ampak niti 2 minuti in samo opazuje naravo, brez telefona in ostalih pripomočkov. Rešitev je, da preprosto buljiš v naravo, v drevo, v list, v kamen, v potok.

Verjeli ali ne ampak ob dovolj dolgem opazovanju narave lahko doživiš zelo visoka stanja zavesti, odpre se ti kanal, prejemati začneš intuitivna sporočila. Dejansko nam narava pomaga reciklirati in očistiti neprijetne misli. To mnogokrat opazim pri sebi. V gozd grem z neko temo v glavi in na koncu pridem frišen ven, s konkretno rešitvijo.

Skratka, narava in bitja v njej so zelo podporna za iskanje pomembnih odgovorov, rešitev, saj je v naravi zelo malo negativnih miselnih form in občutkov, ki plavajo vse povsod. Te forme ljudje generiramo s svojim razmišljanjem, vedenjem in to se potem nalaga v okolici in prostorih. V naravi je tega zelo malo, torej se lažje povežemo z mati zemljo (planetom) kot tudi z višjimi sferami, kar je super kombinacija…Saj lahko prejemamo intuitivne uvide in jih skonkretiziramo s pomočjo mati zemlje oz. stika z njo. To se preprosto pokaže kot super praktične ugotovitve in ideje, ko pridemo iz gozda. Ali pa določen sklep in jasnost odločitev…

Za to gre mnogo ljudi meditirati v gore, ker se dvignejo nad kolektivno zavestjo, ki je v resnici skupek prepričanj, misli, občutkov na enem mestu.

Kaj pa če kljub sedenju in opazovanju s težavo občutimo mir in spokojnosti?

Rešitev

To sem se vprašal ravno danes, ko sem sedel na travniku in se čudil pa kako se ne morem povezati s travnikom okoli sebe, kako ga ne čuti na globljem nivoju kot ponavadi in na to sem po nekaj časa prejel odgovor…

Ko nekje sedimo, recimo na travniku in opazujemo okolico, mislimo, da je to povsem samoumevno, da tukaj in zdaj sedimo. Potem pa mi je prišla misel, da dejansko ljudje mislimo, da je planet Zemlja naš in se tako tudi vedemo. Se morda ne? Na to sem šel zavestno in počasi v občutek hvaležnosti, da lahko sedim tukaj in zdaj na tem travniku, da sem sploh lahko živ in kakšen privilegij je, da sem lahko na tako čudovitem planetu. Ko gledaš naravo dovolj časa vidiš samo življenje. Vidiš avte iz daljave, kot majhne pikice, tam je življenje. Poglej vsa ta polja in rastline pod seboj v daljavi, to je esenca življenja, vsa trava, ljudje, živali, vse je v resnici v procesu, živi, se giba, drhti. Veste koliko živali je pod zemljo, žuželk, mišk, črvov pod nami po celotnem svetu, koliko bilk trav je na enemu metru, koliko dreves, listov, semen, vse to je življenje, vse je esenca življenja in tudi mi sami smo esenca življenja. Torej vse, kamor koli pogledamo je življenje, je proces, je dinamičen proces. In ko ugotoviš, da je vsak drobec okoli tebe in v tebi življenje in proces v katerga imamo čast in privilegij biti vključeni, takrat se ti zgodi notranju bum in esktaza. Zgolj z opazovanjem narave in zlitjem z njo, lahko doživimo občutek enosti.

Na koncu sem vstal in pogledal prostor (travnik), kjer sem sedel in bil hvaležen, da sem lahko bil tukaj in zdaj. Ko se odpreš naravi tako globoko, narava odgovori nazaj. Resnično odgovori in to z valovi prijetne energije.

Zaključek

S tem zapisom vam želim sporočiti zgolj to, da s tem ko cenimo neko “samoumevno” stvar, kot je sedenje na določeni skali/travniku, da dobimo ogromno, dvigne se nam percpecija na lajf, zgradimo odnos z samim življenjom, s planetom zemljo in preprosto izberemo prijetne občutke in uživamo sami s samo in z okolico, se zlijemo.

Če povzamem v enem stavku…Če ljubimo mati naravo in vse okoli sebe, se bomo tudi sami počutili ljubljeni. In če ljubimo sebe, bomo lahko tudi ljubili druge. Krog je začaran 🙂 <3 Če bomo živeli kot da je vse samoumevno, potem se bomo tudi sami sebi počutili samoumevni, kar pa prenese praznino in brezsmerje. Izberimo ljubezen, radost in uspeh!