Od nekdaj me fascinira dinamika odnosov. Po domače rečeno, “ko nekdo nekaj reče, kakšen vpliv ima to na drugo osebo”. Sprva se mi je zdelo, da je to vsem ljudem razumljivo in da ljudje obvladajo, so zavestni kako svoje besede katere izgovorijo vplivajo na počutje drugega pa vendar mi življenje kaže, da temu ni tako. Kar je razumljivo!

Malo naivno iz moje strani, da sem tako temu mislil. Vzrok se skriva v pričakovanjih, da ima druga oseba enake vrednote, cilje, prioritete in komunikacijski stil, kar pripelje do frustracije v odnosu, ko ta pričakovanja niso izpolnjena.

 

Vse kar je prav…

Najbolje je živeti po pravilu “od tebe nič ne pričakujem” in “sprejemam te takšnega kot si”, pa vendar temu ni vedno tako. Če si v odnosu s temi dvemi pravili, vidiš osebo in sprejemaš takšno kot je, kar je super. Vendar obstajajo pa tukaj tudi osnovna življenska načela dostojanstva in spoštljivosti v odnosu (bilo kakšen odnos).

Tanka je meja je med tem, kdaj postaviti mejo in reči “STOP, to presega zdrave meje” ali med “Brezpogojnim sprejemanjem druge osebe”. Velikokrat je omenjen stavek “pač takšen/-a sem”. Tak stavek je zgolj opravičilo in ne pripravljenost na spremembo, ki bi pripomogla k odnosu. Predstavljte si da oba partnerja rečeta v konfliktu ta stavek “Pač tak sem” in ona tudi “Pač taka sem”. To je uspešen recept za razdor v 7 dneh 😀

Če se sedaj osredotočimo na partnerski odnos ta stavek predstavlja destruktivnost, saj ne doprinaša, ni povezovalen ampak je krčljiv. Torej kljub temu, da ima vsak v odnosu svoje vrednote, načela, prioritete, cilje, itd…Ostajajo nekakšna osnovna načela in vrednote, ki so vse splošne. Glavna izmed njih je SPOŠTOVANJE. Vendar kako naj bomo spoštovani, če se potihoma sami sebe ne spoštujemo, ne ljubimo, o sebi ne mislimo preveč okej? Hm…Odgovor se skriva na koncu!

____

Pa če sedaj preusmerim pozornost na LJUBEZEN.

Ljubezen je povezovalna in gradi, kar prinaša pozitiven rezultat. Mnogo duhovnih, kot tudi znansvetnih raziskav je dokazalo pozitivne učinke na odnose, psiho kot tudi fizično in celično korist ob občutkih ljubezni. Ampak kako se ta ljubezen odraža v odnosih do drugih ljudi? Ne govorim o ljubezni kot občutku zaljubljenosti. Govorim o nečem več…kaj ljubezen sploh je?

V teh dneh sem ugotovil kaj brezpogojna ljubezen dejansko pomeni.

• Ljubezen je v resnici AKCIJA, je AKTIVNOST, je PRAVILNI ODZIV na dano situacijo.
• Ljubezen pa je tudi spoštovanje prostora in časa druge osebe.

Ljubezen je lahko tudi pretirano vsiljiva, kar pripelje do drugega ekstrema, do odboja. Se spomnimo, ko smo bili zaljubljeni, ko smo na momente pretirano rinili v partnerja, kar ga je odvrnilo? Da…

 

Naj vam povem zgodbo…

Nekega popoldneva, ko sem hodil po pločniku sem v daljavi zagledal gospo, ki težko nosi vrečko iz trgovine.

Pospešil sem korak, da bi ji ponudil pomoč, prišel do nje in kar rekel “Gospa vam bom jaz pomagal nesti vrečko” in že napol prjel vrečko. Odziv je bila rahla presenečenost in prestrašenost. Vsilil sem ji to pretirano ljubezen.

 

Ko pa sem naslednič čez nekaj mesecev prišel v podobno situacijo sem le pristopil zraven in vprašal “Gospa, če želite vam lahko pomagam nesti vrečo do vašega doma”, zelo postavljen, samozavesten, ne vsiljiv. Seveda je bil odziv veliko boljši in prijetnejši.

 

Torej pretirana želja po pomoči drugim ni prava ljubuezen ampak je zgolj iskanje potrditve in ljubezni v drugih, to ni srce, to je srce + solarni pleksus (lastni interes). Torej, če nesem vrečko, potem bo gospa hvaležna, ji bom polepšal dan, mi bo rekla hvala, se nasmejala, mi namenila lepe besede, skratka na nek način lastni interes. S tem načeloma ni nič narobe…Početi dobre stvari iz lastnega interesa vendar obstaja še višji nivo ljubezni.

In to je…narediti kar je prav + spoštovati svobodno voljo drugega. (in nič pričakovati v zameno)

 

Kako biti ljubljen?

Torej ljubezni ne dobimo tako da po njej hlastamo, ampak jo najprej zgradimo v sebi, tako da smo nežni, spoštljivi do sebe in to potem tudi žarimo navzven in smo tega deležni tudi od drugih.

Veliko pa nas ima določene občutke krivde, ki nam preprečujejo se ljubiti v celoti! To je značilno predvsem za občutljivejše ljudi! To lahko tudi izhaja iz verskih razlogov. Občutek krivde in sramu je potrebno odstraniti!

Če nekdo potrebuje pomoč ne pomagamo s ciljem dobiti proti uslugo, ampak pomagamo za to ker je to prav. Ker za to smo tukaj. (To ne pomeni razdajanje.) To pa lahko živimo le, če se zavedamo in razumemo univerzalni zakon karme. To kar sejemo, to žanjemo! Če gremo tudi kdaj preko svojih interesov in želja in komu brezpogojno pomagamo, ter zaupamo, da se bo vrnilo mnogokrat to postane obilno življenje na vseh področjih!

 

Toliko na kratko o ljubezni in dinamiki <3