Nivo, ki ga masa razume in ponavadi so to tisti, ki imajo največ za povedati čez pozitivno razmišljanje češ, da je to “new age larifari”.

Vse bo okej, vse je v redu, varen/varna sem itd…

Štancanje nekih pozitivni misli katerim še sami ne verjamemo.

To je začetek. In tukaj se večina ustavi in rečejo. To ne dela.

Drugi nivo pa je dejansko razumevanje kaj pozitivna miselnost pomeni.

Gre za proces refleksije in introspekcijo…

Kakšna prepričanja nosim s seboj?

Ko ta prepričanja vidimo, prevprašamo, razumemo, šele nato jih lahko spremenimo.

Če glancamo stanovanje do onemoglosti pred obiski se moramo vprašati od kje to? Kaj je v ozadju? Zakaj to počnemo? Katero prepricanje v ozadju, da s taksno energijo to delamo? Ima to vedenje smisel? Kaj bi bilo bolj podporno zame?

Zakaj pa ne? Kaj naj bo negativna, pesimistična?

Vsaka stvar ima več nivojev resnice.

Globlje kot gremo, bolj jasno nam postaja.

In tiste, ki optimizem moti, morajo dobro pogledati vase zakaj. Takih je mnogo. Obvarujte se pred njimi.

Ne razlagajte jim, ne polagajte računov, ker čudovita roža, ki pade skozi sito negativnosti bo prišla ven kot en navaden drek… v očeh osebe, ki godrnja, jambra, se pritožuje in opravlja.

Optimizem ne pomeni biti slep, odzemljen ali ne realen.

Živel optimizem.

Lepe dni želim