Da preidem k bistvu.

Kar želim povedati je to, da beseda “depresija”, “anksioznost”, “panični napadi” itd…ustvarijo zelo infrerioren vtis na nas.

S tem ko dobimo diagnozo, se pogostokrat ustvari prepričanje, da je z nami nekaj narobe. Da nismo dovolj. Pojavijo se občutki sramu, dvoma, krivde, nemoči itd…

Ni problem diagnoza, ampak njena interpretacija,  gre za to, da jo tako ponotranjimo da nas začne hromiti. Gre za identifikacijo z diagnozo ali boleznijo.
Kar pa ovira hitrost in proces samega okrevanja.

Že beseda zdravljenje in bolezen sta v osnovi izkrivljena in ju ljudje razumemo narobe. Ko rečemo “zdraviti se” večina ljudi podzavestno pomisli, da je z njimi nekaj narobe. Da niso tam kjer si želijo biti. In to ustvari frustracijo, jezo, žalost, obup, itd…

V svojem delu skrbno poudarjam in sočloveku želim sporočiti, da znjim ni povsem nič narobe. Ovržemo najprej vse diagnoze in preprosto pogledamo jedrne misli in prepričanja, ki so pripeljale do tega stanja.
Če ostanemo pri diagnozi in ji posvečamo pozornost, o njej beremo, itd…ostajamo v njej. Gre za okvir, ki ga dobimo ali pa nam ga nadajo.

Ljudje, ki so se s pomočjo uma, dela na sebi, meditacij itd. spravili nazaj v red, mislite, da so ostali z “bolezijo” ali so ji jasno povedali, da to ni del njihove realnosti in da izbirajo drugačno pot?
Ne gre za beg. Gre za to kaj spustimo v sebe in kaj zavrnemo. In to je naša izbira.

Človek, ko je v čustveno težkem stanju ima bora malo notranje kapacitete razumeti, da z njim ni povsem nič narobe. Zato menim, da se s poudarjanjem diagnoz ustvari veliko škode ljudem v čustveno težkih stanjih. Diagnoza je namenjena zdravnikom, terapevtom, in svetovalcem. Ni pa namenjena (v takšni meri in dostopnosti) osebi, ki je v čustveno težkem stanju. Vsaj ne predstavljena na tako direkten in krut način.

Gre za odnos do “bolezni”, ki v osnovi ni bolezen.Preprosto gre za neskladnje misli, občutkov, spominov, navad in prepričanj iz preteklosti, ki trenutno niso v koherenci. Kot razmetana soba, ki jo je potrebno pospraviti. Preprosto se je nabralo in treba je to sistematično sprostiti in spustiti.

Diagnoza sama ne razreši teh misli in občutkov. Niti tablet jih ne uredi. (če jih že uredi je v večini primerov placebo, saj je statistično procent uspešnosti zdravljenja z zdravili realtivno nizek), ki pa je ponovno misel in prepričanje da rešitev obstaja. Torej misel zdravi?

Z nami ljudje ni nič narobe.
Iščemo le ravnovesje in mir.

Kar potrebujemo je ljubeč odnos med seboj. Tudi življenski slog igra ključno vlogo, odnosi v družini in kvalitetno preživet čas.
Lažje je kot mislite.

Naj vam diagnoza ne odvzame moči, saj ste večji od nje. Tisti, ki misli, da je ozdravitev težka je to njegovo prepričanje, ki naredi proces težak.
Tisti, ki spusti svoj “naziv” in ustvari energijo lahkotnosti v procesu, pride ven hitro in lahkotno.

Naj bosta svetloba in toplina naših src med nami.
Uspelo bo vsem.